Zgodovina
Začetek organiziranega dela godbe na pihala v Radečah sodi v leto 1910. Nekateri podatki dokazujejo, da je že okrog leta 1906 obstajala skupina godbenikov, ki je občasno nastopala, imela pa je samo podeželski značaj.
V letu 1910 je na pobudo uglednega učitelja Leopolda Potrebina in župnika Hierša iz Radeč pl. vitez Gutmanstahl kupil 12 glasbil in jih podaril cerkvi. Župnik Hierš je prišel zbirati mlade fante in jih začel poučevati glasbe. Začetno delo je nadaljeval organist Franc Horvat.
Po začetku I. sv. vojne 1914 leta je godba prenehala z delom. Skoraj vsi godbeniki so bili vpoklicani pod orožje, glasbila pa so bila shranjena v radeškem župnišču.
V letu 1919 je prišel godbo na novo organizirati Franc Volarič iz Brunške gore. Vsi preživeli godbeniki so se takoj vključili v godbo, prazna mesta pa so zasedli mlajši fantje, katere je kapelnik Volarič intenzivno poučeval v igranju, tako da je godba že 19.3.1921 prvič po vojni javno nastopila.
Tako kot pred vojno, je tudi po vojni godba delovala pod okriljem Kulturno-prosvetnega društva »Kmetska knjižnica«.
Leta 1923 je mesto kapelnika prevzel Anton Vodenau. Število godbenikov se je iz leta v leto večalo, zato so leta 1926 s posojilom Okrajne posojilnice v Radečah nabavili 20 novih glasbil.
Leta 1926 je prišlo do hudega spora med odborom »Kmetske knjižnice« in godbo, ki je dejansko obstajal vse od ustanovitve godbe. Odbor »Kmetske knjižnice« je namreč vztrajal, da se godba preimenuje v »orlovsko godbo«, na kar pa godbeniki niso hoteli pristati.
Položaj se je še poslabšal s prihodom kaplana Jožeta Rota v Radeče. Kaplan je imel slab odnos do godbenikov, predvsem pa je hotel doseči nadzor nad delom in življenjem godbe. Zaradi odpora godbenikov, jim je s pomočjo sodišča leta 1930 pobral uniforme in glasbila.
Godbeniki so začeli snovati novo, samostojno glasbeno društvo »Savski val«, zopet pod vodstvom kapelnika Volariča, kar jim je leta 1930 tudi uspelo.
Leta 1931 na čelo godbe stopi kapelnik Albert Zupanc, ki je vodil strokovno delo v godbi vse do leta 1936, ko godbo zopet prevzame kapelnik Volarič.
Godbeniki v tem času niso imeli stalnega prostora za vaje, zato so na pobudo godbenika Antona Pražna v maju leta 1937 pričeli z izgradnjo godbenega doma v središču Radeč, katerega so otvorili junija 1938 leta.
Aktivnost godbe je v času II. svetovne vojne zamrla. Godbeniki so bili po večini izseljeni. Tisti, ki so ostali doma, so se trudili, da bi kar najbolj uspešno očuvali glasbila in notne arhive.
Takoj po osvoboditvi leta 1945 so godbeniki pod taktirko Antona Vodenaua uspešno nadaljevali delo, vendar v svojem Godbenem domu šele februarja 1946. Godba se je v tem obdobju soočila s pomanjkanjem godbenikov, zato so začeli izobraževati podmladek.
V letu 1948 po enoletnem dirigiranju Alberta Zupanca (1947-1948) taktirko zopet prevzame Franc Volarič. Na izrednem obènem zboru so izvolili novo vodstvo in sprejeli sklep o vključitvi glasbenega društva »Savski val« v organizacijo Kulturno umetniških društev SKUD Ivan Cankar, ki je v tem času delovalo v Radečah.
Strokovno vodstvo je po letu 1951 ponovno prevzel Albert Zupanc, vodstvo društva pa se je ubadalo s pridobitvijo novih uniform in adaptacijo glasbenega doma. Godba je v tem času veliko nastopala, saj je bila poznana kot množičen in kvaliteten kolektiv.
Poleg močne podpore mestne občine se je vse bolj čutila tudi materialna pomoč delovnega kolektiva Papirnice ter ostalih radeških podjetij.
V letih 1954-1956 je dolžnost kapelnika ponovno prevzel Franc Volarič, v letih 1956-1958 pa je bil za kapelnika izbran Bogomir Hrovatič. Strokovno vodenje godbe med letoma 1958-1963 zopet prevzame Franc Volarič.
Kljub uspehom se je pojavljalo vprašanje materialne preskrbe za daljšo bodočnost. Zato leta 1959 Tovarna papirja Radeče prevzame pokroviteljstvo, godba se preimenuje v Sindikalno godbo Tovarne papirja Radeče.
Leta 1963 je strokovno vodstvo godbe ponovno prevzel Albert Zupanc, ki je svojo dolžnost opravljal do leta 1969, ko dirigentsko palico prevzame Jože Rus iz Hrastnika, s pomočjo katerega je godba strokovno napredovala in tudi ogromno nastopala v Radečah kakor tudi drugod po Jugoslaviji.
V letu 1978 je orkester proslavil svojo 65 – letnico in se preimenoval v Pihalni orkester radeških papirničarjev – PORP. V okviru praznovanja je orkester razvil tudi svoj prapor.
Orkester je bil iz leta v leto bolj uspešen in napreden. To dokazuje ustanovitev mažoretne in bobnarske skupine v letu 1983. Obe skupini sta pomenili prodor mnogih mladih ljudi v vrste PORP. Z njihovo vključitvijo se je število èlanov PORP povzpelo preko 70. V tem času se prične poglobljeno sodelovanje z Glasbeno šolo Radeče.
V juniju 1988 se je orkester udeležil tekmovanja III. skupine orkestrov v Žalcu in dosegel zlato plaketo v koncertnem in figurativnem programu.
Naslednje leto, 1989, je orkester v Radečah na tekmovanju II. skupine orkestrov potrdil uspeh, saj je zopet dosegel zlato plaketo v koncertnem in figurativnem programu.
Maja 1990 se je orkester znova preizkusil v tekmovanju, in sicer v Portorožu v I. skupini orkestrov, kjer je v koncertnem programu dosegel srebrno plaketo, v figurativnem programu pa zlato plaketo.
Na vse tri zavidljive nagrade so zelo ponosni, saj so plod trdega dela in odrekanja vsakega godbenika.
Po letu 1990 so se v orkestru začele težave predvsem finančne narave, tudi članstvo je pričelo počasi upadati. Dotoka mladih iz glasbene šole je bilo vse manj. Bobnarska skupina v tem času zaradi težav pri strokovnem vodenju preneha z delovanjem. Navkljub vsemu je orkester veliko nastopal in uspel prebroditi vse težave, predvsem z družabnostjo med èlani orkestra in uspešnim vodenjem orkestra.
Gradnja HC Vrhovo v letu 1991 je povzročila korenite spremembe radeškega mestnega jedra, v letu 1992 je bila predvidena tudi rušitev godbenega doma. Zagotoviti je bilo potrebno nove prostore za delo orkestra in njegovih skupin. V ta namen se je pod okriljem Tovarne papirja Radeče obnovil in priredil dom TVD Partizan, tako da se je spomladi 1992 PORP z mažoretno skupino v paradni povorki preselil iz starega v novi Godbeni dom, kjer so leta 1997 v vadbeni dvorani nastali posnetki za svojo prvo kaseto z naslovom »S pesmijo našo«.
Leta 2000 mažorete ustanovijo svoje društvo Mažorete RAP Radeče, dirigent orkestra postane akademski glasbenik Tomaž Kmetič, ki je svoje delo opravljal do leta 2002.
Na izrednem občnem zboru 2002 godbeniki potrdijo novi upravni odbor in novega dirigenta akademskega glasbenika Boštjana Župevca, ki z oktobrom 2002 prevzame strokovno vodenje orkestra.
S skrbno izbranim programom ter veliko vnemo in trudom so v letu dni uspeli izdati svojo prvo zgoščenko ob 90. obletnici orkestra z naslovom »1913 – PORP – 2003«, katera je bila posneta v živo na božično novoletnem koncertu 2002, delno pa tudi v vadbeni dvorani Glasbenega doma.
Sezona 2003-2004 je bila za orkester prelomna saj so se po dolgem času zopet prijavili na državno tekmovanje godb, kjer so maja 2004 v Železnikih prejeli zlato plaketo s posebno pohvalo, na katero so zelo ponosni. Ponosni so tudi na prejeto priznanje – srebrnik Občine Radeče, ki so ga prejeli za izvedene kulturne aktivnosti v občini ter za zavidljiv dosežek na tekmovanju.
Leta 2005 je orkester nastopil na tekmovanju v Desklah in osvojil zlato plaketo s posebno pohvalo.
Ob koncu leta 2007 je društvo realiziralo projekt novih uniform.
Februarja 2008 se je orkester skupaj z mažoretami udeležil večjega festivala v francoskem mestu Albi.
Maja 2008 je umetniško vodenje orkestra prevzel tedaj komaj 22-letni dolgoletni član, akademski glasbenik, prof. Matic Titovšek. S svojo mladostjo in veliko akademskimi izkušnjami je orkestru dal prav poseben pečat. Orkester se je redno udeleževal prireditev v občini Radeče. Orkester se je v letih 2009 – 2015 orkester skupaj z radeškimi mažoretami udeležil šestih gostovanj v Franciji na različnih festivalih in pustnega karnevala v Veroni. Člani so si tako pridobili izkušnje tudi z velikih mednarodnih festivalov, kar jim je dalo nov zagon za delovanje v društvu.
V letu 2013 je Pihalni orkester radeških papirničarjev praznoval 100 letnico obstoja. V počastitev te obletnice so pripravili koncert in slavnostno akademijo, na kateri so bila članom podeljena Gallusova priznanja JSKD, društvo pa je ob obletnici prejelo listino Zveze slovenskih godb.
Leta 2015 je društvo na občnem zboru potrdilo Marjeto Lipec za novo predsednico društva. Nasledila je Tomaža Režuna.
Orkester je svoje delo vsakoletno popestril in obogatil z intenzivnimi vajami na hrvaškem otoku Pagu, kjer so člani pripravili dva samostojna koncerta.
Maja 2016 je Matic Titovšek predal dirigentsko palico Marku Razboršku.
Društvo je na pobudo člana Iva Kašiča v letu 2015 začelo s sodelovanjem v hrvaški Koprivnici. Člani klape Koprivnica so v septembru 2015 nastopili na jesenskem koncertu v Radečah. Sodelovanje se je v prihodnjih letih le še utrdilo in potrdilo z več gostujočimi nastopi.
V letu 2017 je društvo realiziralo dolgoleten projekt – nakup uniform, ki ga je s pomočjo sponzorjev tudi uspešno zaključilo.
Septembra 2017 je mesto dirigentke in umetniške vodje prevzela dolgoletna članica, profesorica glasbene pedagogike, Antonija Germ (poročena Ključevšek).