Jože Rus

In memoriam

Nekateri ljudje svoj pečat pustijo v knjigah, drugi v zgradbah ali velikih dosežkih. Glasbeniki in dirigenti ga puščajo drugače – v ljudeh. V njihovem znanju, spominih, vrednotah in v glasbi, ki jo prenašajo iz generacije v generacijo.

Takšen človek je bil Jože Rus.

Slovensko godbeništvo je izgubilo enega svojih najvidnejših dirigentov, pedagoga, mentorja in človeka, ki je več kot petdeset let svoje življenje posvečal pihalni glasbi. Njegovo ime je neločljivo povezano z razvojem številnih slovenskih pihalnih orkestrov, predvsem pa s Pihalnim orkestrom radeških papirničarjev, kjer je ustvaril obdobje, ki ga mnogi še danes označujejo kot zlato dobo orkestra. Njegovo delo pa je segalo precej dlje – zaznamoval je Pihalni orkester Loče, Steklarsko godbo Hrastnik, godbo Sevnica, sodeloval z drugimi godbami po Sloveniji ter s svojim znanjem pomembno prispeval k razvoju slovenskega godbeništva.

Toda Jože Rus nikoli ni govoril o sebi. Govoril je o orkestru. O glasbi. O ljudeh.

Prav v tem je bila njegova veličina.

Njegova glasbena pot se je začela že v mladih letih. Ljubezen do glasbe ga je spremljala vse življenje in ga vodila do dirigiranja, kjer je našel svoje pravo poslanstvo. Ni bil dirigent, ki bi zgolj odšteval takt ali skrbel za pravilno izvedbo skladbe. Bil je učitelj, vzgojitelj in vodja, ki je znal v vsakem glasbeniku prepoznati nekaj več. Verjel je, da orkester ni skupek posameznikov, ampak skupnost, ki lahko uspe le, če diha kot eno.

Ko je leta 1969 prevzel dirigentsko palico Pihalnega orkestra radeških papirničarjev, se je začel obdobje intenzivnega strokovnega in umetniškega razvoja orkestra. V naslednjih enaintridesetih letih je orkester strokovno in umetniško rasel iz leta v leto. Vaje niso bile zgolj priprava na koncert, ampak učilnica glasbe, discipline in medsebojnega spoštovanja.

Pod njegovim vodstvom je orkester dosegel številne vrhunske uspehe. Na tekmovanjih slovenskih godb je prejel zlata priznanja, uspešno nastopal doma in v tujini ter postal eden najbolj cenjenih pihalnih orkestrov v Sloveniji. Posebej odmevni so bili uspehi na državnih tekmovanjih v Žalcu in Portorožu, kjer je orkester dokazal, da sodi v sam vrh slovenskega godbeništva.

Kljub številnim priznanjem pa tekmovalni uspehi nikoli niso bili njegov glavni cilj.

Vedno je poudarjal, da je največja vrednost godbe človek. Da glasba povezuje ljudi, ustvarja prijateljstva, gradi značaj in uči odgovornosti. Zaradi tega so številni mladi ostali v orkestru tudi takrat, ko so jih življenjske poti vodile drugam. V njem niso našli le glasbene dejavnosti, ampak drugo družino.

Ena izmed največjih prelomnic njegovega delovanja pa ni bila povezana zgolj z glasbo, temveč z vizijo razvoja celotnega društva.

V začetku osemdesetih let je Jože Rus prepoznal, da prihodnost pihalnega orkestra ni le v kakovostnem muziciranju, temveč tudi v ustvarjanju širše skupnosti mladih. Leta 1982 se mu je porodila zamisel, da bi pod okriljem Pihalnega orkestra radeških papirničarjev ustanovili še mažoretno skupino in bobnarsko sekcijo. Takšna organiziranost je bila v Sloveniji prava redkost, v marsičem celo pionirska. Kmalu je PORP postal prvi slovenski orkester, ki je združeval tri enakovredne skupine – godbo, mažoretke in bobnarje.

Ta odločitev ni pomenila zgolj popestritve nastopov. Pomenila je povsem novo razumevanje godbeništva. Jože Rus je želel, da orkester postane prostor, kjer lahko vsak mlad človek najde svoje mesto – bodisi z instrumentom v rokah, z bobnarskimi palicami ali z mažoretno palico. S tem je odprl vrata številnim dekletom in fantom, ki morda nikoli ne bi postali godbeniki, so pa skozi mažoretno ali bobnarsko skupino našli prijatelje, disciplino, veselje do nastopanja in pripadnost veliki godbeni družini.

Pod njegovim vodstvom so se godbeniki, bobnarji in mažoretke skupaj predstavljali na številnih prireditvah doma in v tujini. Nastopali so na Prešernovem trgu v Ljubljani, na Viktorjih, Portoroški noči, Kresni noči, v Celju, Avstriji, na Hrvaškem in na številnih drugih dogodkih. V dolgih povorkah je Jože Rus kot predvodnik pogosto vodil več kot sto uniformiranih nastopajočih. Kasneje je z nasmehom pripovedoval, da skoraj ni mogel verjeti, ko je za seboj zagledal tako številčno in usklajeno skupino, ki je čakala na njegov znak.

Posebej ponosen je bil na to, da je vse temeljilo na domačem znanju in domačih ljudeh. Vedno je verjel, da največjo vrednost predstavljajo lastni glasbeniki, doma vzgojeni mentorji ter mladi, ki odraščajo z orkestrom. Prav zato je spodbujal tesno sodelovanje z Glasbeno šolo Radeče in skrbel, da so mladi čim prej postali del orkestrske družine. Ustanovitev mažoretk in bobnarske skupine je pomenila tudi velik priliv mladih članov; društvo je v tistem obdobju štelo več kot sedemdeset aktivnih članov in postalo eno najživahnejših kulturnih društev v regiji.

Njegova vizija se je izkazala za izjemno daljnovidno. Radeške mažoretke so kasneje zrasle v samostojno društvo z bogato zgodovino in številnimi uspehi, vendar njihovi začetki vedno vodijo nazaj k človeku, ki je prepoznal njihov pomen. Ko so leta 2022 praznovale 40-letnico delovanja, so se z velikim spoštovanjem spomnile prav Jožeta Rusa, saj brez njegove pobude njihove zgodbe ne bi bilo.

Jože Rus je znal biti zahteven. Na vajah je pričakoval zbranost, odgovornost in spoštovanje do glasbe. Toda enako spoštovanje je vedno izkazoval tudi vsakemu godbeniku. Njegova avtoriteta ni temeljila na strogosti, ampak na znanju, izkušnjah in osebnem zgledu. Zaradi tega je užival spoštovanje tako med najmlajšimi kot med najizkušenejšimi glasbeniki.

Mnogi današnji profesorji, dirigenti in vrhunski instrumentalisti so svoje prve resne glasbene korake naredili prav pod njegovim vodstvom. Bil je mentor, ki ni vzgajal le dobrih glasbenikov, ampak predvsem dobre ljudi. Učil jih je poslušati drug drugega, prevzemati odgovornost za skupni uspeh in razumeti, da posameznik v orkestru nikoli ni pomembnejši od celote.

Njegovo delo ni bilo omejeno le na Radeče.

Dolga leta je vodil tudi Pihalni orkester Loče, kjer je nadaljeval svoje poslanstvo razvijanja mladih glasbenikov in dvigovanja kakovosti orkestra. Pomemben pečat je pustil tudi v Steklarski godbi Hrastnik in Godbi Sevnica, kjer se ga številni še danes spominjajo kot izjemnega dirigenta in človeka z neizmernim občutkom za glasbo. Povsod, kamor je prišel, je za seboj pustil urejen orkester, dvignjeno kakovost muziciranja in predvsem ljudi, ki so zaradi njega glasbo vzljubili še bolj.

Njegov prispevek je prepoznala tudi Zveza slovenskih godb, pri kateri je aktivno sodeloval vrsto let. Bil je eden tistih, ki so pomagali soustvarjati sodobno slovensko godbeništvo in utrjevati njegov ugled doma ter v tujini.

Leta 2019, ob praznovanju 50 let dirigiranja, je prejel Odličje Bojana Adamiča, najvišje priznanje Zveze slovenskih godb za življenjsko delo in izjemen prispevek k slovenskemu godbeništvu. To priznanje ni bilo nagrada za en koncert ali eno tekmovanje. Bilo je priznanje za življenje, posvečeno glasbi.

Ob tej priložnosti je Pihalni orkester radeških papirničarjev pripravil koncert njemu v čast. Bil je ganljiv večer, na katerem ni stal pred orkestrom le kot dirigent, ampak tudi kot klarinetist. Skupaj z glasbeniki, ki jih je desetletja učil in vodil, je še enkrat dokazal, da prava ljubezen do glasbe nikoli ne ugasne.

Jože Rus je bil človek, ki ni iskal pozornosti. Ni potreboval velikih besed ali odmevnih naslovov. Njegovo zadovoljstvo je bilo videti napredek mladih glasbenikov, polno dvorano poslušalcev in dobro odigran koncert. Bil je človek, ki je razumel, da uspeh dirigenta ni v tem, koliko ljudi pozna njegovo ime, ampak koliko ljudi zaradi njega vzljubi glasbo.

Danes njegovo dirigentsko palico spremlja tišina.

Toda ta tišina ni prazna.

Napolnjena je z neštetimi melodijami, ki jih je ustvarjal s svojimi orkestri. Z aplavzi koncertov, ki jih ne bomo pozabili. Z vajami, na katerih je potrpežljivo popravljal vsak takt. S prijateljstvi, ki so nastala zaradi njegove predanosti. Z zgodbami, ki jih bodo godbeniki pripovedovali prihodnjim generacijam.

Vsak orkester ima svojo zgodovino.

V zgodovino Pihalnega orkestra radeških papirničarjev, Pihalnega orkestra Loče, Steklarske godbe Hrastnik, Godbe Sevnica in številnih drugih slovenskih godb je ime Jožeta Rusa zapisano z velikimi črkami. Ne zaradi funkcije, ki jo je opravljal, temveč zaradi srca, ki ga je vlagal v svoje delo.

Njegova zapuščina niso le priznanja, pokali ali jubilejni koncerti.

Njegova zapuščina so ljudje.

Vsak godbenik, ki danes z zaupanjem sede za svoje stojalo. Vsak dirigent, ki prenaša znanje na mlajše. Vsak mlad glasbenik, ki je v orkestru našel prijatelje in drugo družino. V vseh njih živi del njegovega dela.

Zato Jože Rus ne bo nikoli zares odšel.

Dokler bodo po slovenskih krajih odmevale godbe, dokler bodo mladi segali po instrumentih in dokler bodo orkestri igrali s srcem, bo med njimi živela tudi njegova zapuščina.